LJUBEZEN IN POGOVORI S SABO IN BOLEZNIJO

Ko smo v procesu globokega zdravljenja, globoke transformacije ali zgolj iskanja stika s sabo, čas izgubi na pomenu. In hkrati ogromno pridobi. Hočem zgolj povedati, da jemljite tele časovne opise zelo relativno.

Včasih so bili zame kakšni dnevi skoraj tako intenzivni in polni kot prej celo leto, spet drugič, morda neko vajo, ki sem jo jaz delala dnevno, lahko kdo drug naredi enkrat; ali obratno, morda bi bilo smiselno kakšen dan razširiti in kakšno vajo delati vsak dan, več mesecev. Ni pravil. Edini vodnik naj bo vaša duša in notranja intuicija.

Hočem zgolj povedati, da v kolikor ste si vzeli to knjigo, ne le kot radovedno branje, ampak kot priporočnik za samozdravljenje, resnično prisluhnite, kaj vam telo govori. Koliko, kdaj, kako. In ja, vsi si želimo pohiteti, ampak morda kdaj ravno zaradi tega zgrešimo tisto globino, ki bi pomenila resnično transformacijo ter ključen korak k spremembi. 

Naslednja vaja, ki je prišla do mene, je bilo pisanje ljubezenskega pisma same sebi. Tukaj je nekaj delcev iz mojega, seveda pa vam priporočam, da začnete s pisanjem ter ga naredite sami zase!

Draga Tanja!

I love youuu soooo fucking much. 

Obožujem, koliko ljubezni premoreš in kako skrbiš zase. Koliko energije imaš in kako ti je pomembno, da se drugi počutijo zdravo. Obožujem tvojo modrost. In neomejeno globino vedenja. Kako točno veš, kaj povedati in kako komu razložiti na način, da bo razumel. 

Ljubim, kako vedno najdeš čas za mlade in kako jim poskušaš pomagati. Ljubim te, kako slikaš in kako rišeš in kako kreiraš vse mogoče transmisije. 

Ljubim te, ko plešeš in ko izražaš popolnoma vsak del skozi telo. Ljubim te, ko bereš in čutiš in fantaziraš in sanjariš in si dovoliš zidati gradove v oblakih. 

Ljubim, kako močna si. Kako nikoli ne obupaš. Če pa že, pa vedno najdeš nek način, kako narediti naslednji korak. 

Ljubim te, ko jočeš in ko si dovoliš izraziti svoje mehko srce in ko se te popolnoma vsaka stvar resnično in globoko dotakne. 

Ljubim te v tej tvoji globoki povezavi z živalmi. 

Ljubim te, ker si sprejela tale izziv in se odločila, da narediš spremembo zase in za druge!  

In ljubim te, ker se učiš ljubiti sama sebe, kar tako, brez dela, brez reševanja, brez … zgolj, ker si. In se izražaš v tej svoji ranljivosti, čeprav vsi vemo, kako  težko ti je ob tem.

Tanja 

In nikar ne recite, da ne morete ali ne znate, že to, da sedite in to berete in to pišete, je več kot dovolj in vaša duša vam je hvaležna za to. 

Ne vem, kako vam naj poudarim, kako pomembno je to, ampak med vsako pozitivno vajo, sem imela obdobja, ko sem zgolj pisala svoje strahove, pila kakav in jokala in jokala, se bala popolnoma vsega; in nič od tega pozitivnega ni tako ključno, kot je ključno to, da smo takrat še posebej nežni in ljubeči in prijazni sami s sabo. Tega zgolj ne pišem, ne omenjam toliko, ker ne čutim, da bi energetsko pripomoglo k tejle knjigi, in ker je vse to, že zdavnaj bilo videno ter je nato zgorelo. In ni smiselno, da se vedno znova vračamo nazaj. Ključno je, da izrazimo v tem trenutku ter nato tudi spustimo.  

Nekje v tem času sem med drugim izvedla tudi tole vajo, ki sem jo nato konstantno ponavljala in me je vodila vedno globlje v sebe, ki se ji reče pogovor z boleznijo, bolečino, strahom, čustvom. Naredite jo lahko za karkoli, ključno je, da začnete pogovor s tem delom sebe. 

Pri meni je tole potekalo takole:

Tanja: »Hej bulica, hej bolezen, Kaj mi želiš sporočiti? Česa me želiš naučiti? S kakšnim razlogom si prišla do mene? «

Bolezen: Ojla Tanja. Želim ti povedati, da te imam rada, da je moja osnova ljubezen in zdravje. Ampak enostavno nisi skrbela zase in za svoje telo. Tudi tista sončna krema mi zelo ni bila všeč. Bila je pomembna, vendar ne ključna. Morala si se ustaviti za nekaj časa, da se dejansko začutiš, začneš slediti svojemu poslanstvu in delaš stvari, ki jih življenje, človeštvo, svet pričakuje od tebe, ne pa da zgolj slediš in se smiliš sama sebi.  

Tanja: Ok, si tukaj, da me učiš. Sprejmem te, (čeprav en del mene ob tem zelo globoko diha in se s tem ravno ne strinja), da mi pokažeš tisto, kar moram čutiti, videti, doživeti. Ampak kaj pričakuješ od mene? Kaj moram narediti?

Bulica: Spočij se. Resnično spočij. Napolni s hladno, osvežilno energijo izvora! In nujno moraš zaupati v modrost telesa. Telo ve, telo zna. Ni tvoja naloga, da ga učiš, kako naj se pozdravi ter mu v eno težiš. Tvoja naloga je, da mu zaupaš, da ve, kaj dela. In da mu daš dovoljenje, da se zaceli. 

Temu je sledila vaja telesa, ki vas prav tako spodbuja, da se pogovorite s svojim telesom. In da mu morda kaj poveste, napišete pismo, itd. Pri meni je tole potekalo takole:

Telo, oprosti mi, ker sem mislila, da sem pametnejša od tebe. Telo, oprosti mi, ker sem pozabila, kako mogočno si. Telo, oprosti mi, ker je moj um mislil, da je pametnejši in modrejši od vsega znanja in modrosti in izkušenj in preživetja vseh mojih prednikov. Oprosti, ker te kontroliram in imam idejo, da vem več in bolje kot ti. Zaupam ti! Zaupam ti. Zaupam ti! Poslušam te!

Oprosti mi za vsakič, ko nisem videla tvoje modrosti in tvoje moči. Telo oprosti mi za vsakič, ko nisem videla tvoje božanskosti. 

In ker čutim, da gremo že v malce temnejše vode, je čas, da se ustavimo. Tole knjigo res berite po delčkih, izpustite, če je kaj za vas pretežko, moji primeri so zgolj z namenom razumevanja in čutenja posamezne vaje. 

Drugače pa moram poudariti, da je bilo to tudi zelo lepo obdobje. Intenzivno, vendar hkrati tako zelo polno ljubezni. Eden izmed dogovorov je bil tudi, da sem vsak dan vsaj pol ure v naravi. In nikoli nisem čutila toliko podpore vsega stvarstva pri mojem razvoju. Velik del časa sem bila v navdušenju nad vsem lepim in čarobnim. S kolikšno ljubeznijo sem objela drevesa in čutila, da mi vračajo ljubezen? S kakšno radostjo me je pozdravil gozd in vse vile v njem. Kako radostno je bilo čutiti sončne žarke na mojem telesu. Imela sem in imam ogromno virov podpore. Poleg moje družine, prijateljev in ogromnega števila energetskih pomočnikov, Boga, živali, narave, sem redno prejemala tudi dodatna razvajanja in molitve enega izmed mojih mentorjev, mojih učiteljev, podpornih skupin, prav tako sem sodelovala tudi na precej skupinskih delavnicah in konstantno plesala. Ko je seveda moje telo to želelo. Je pa zagotovo ravno sprejemanje ljubezni in pomoči ena izmed ključnih lekcij tele izkušnje, tako da se konstantno trudim, da si dovolim sprejeti več in več ljubezni. Konec koncev, kot je rekel Bog, v vesolju jo je neomejena količina za vsakega izmed nas.