Zanimiva dihalna praksa. V bistvu bi naj dihala, pa sem bolj ali manj eno uro kričala od jeze in žalosti in vsega neizraženega.
In vmes ugotavljala, kako zelo smo zašli kot družba. Koliko pravzaprav čutimo in kako je postal avtomatizem, da vse potlačimo in si na dolgi rok kreiramo bolezen.
Ideja, da naj ne bi učiteljem, šefom, in celo bližnjim povedali, kaj čutimo in kaj se nam dogaja, ampak da to tlačimo je nekaj, kar je pravzaprav popolnoma nečloveško. Čustva so z namenom, da se izrazijo. Mi, tako jaz, kot skoraj vsi, s katerimi se srečam, pa nosimo nešteto potlačenih občutkov jeze in bolečine in strahu in vsega mogočega, ker smo naučeni, da se naj ne bi izražali. Kakšen absurd je pravzaprav to. Če bi bili avtentični v svojem čutenju in izrazu, bi dejansko odpadle vojne, sistemi, ki ne delujejo in niso v naše dobro, vse, kar uničuje naravo, vsa delovna mesta, ki niso človeku prijazna, kar jih je pravzaprav večina. Vem, da sem malce v afektu, ampak prav neverjetno mi je, koliko čustev vedno znova in znova odkrijem. In ne morem si predstavljati, koliko neizraženega je recimo v nekom, ki trpi za katerokoli izmed duševnih težav, čeprav na koncu je pravzaprav isto kot telesne. Vzroki so zelo podobni. In mi te ljudi trpamo z zdravili, namesto, da bi imeli možnost, da izkričijo, izbrcajo, izjočejo, seveda v varnem okolju, svojo bolečino in pridejo nazaj v svoj center. Kako absurdno je pravzaprav vse skupaj.
Pri tem je seveda potrebno nujno izpostaviti drugi pol te zgodbe. Kristalno mi je jasno, da sem za popolnoma vsa svoja čustva odgovorna sama. In da je moja naloga, da jih ozavestim, predelam, zacelim. Nihče drug, ne glede na to, kaj se je dogajalo, ni odgovoren za to, kar jaz čutim. Moja čustva so moja. In marsikdaj se zgodi, da marsikdo za svoja čustva krivi druge, in posledično npr. nekdo hodi iz razmerja v razmerje in vedno znova se sooča z istimi težavami. Misli namreč, da bo za njegovo srečo poskrbel njegov partner ali kdorkoli drug. In dejansko nihče drug kot mi tega ne zmore. In prej to ugotovimo, prej dejansko dobimo možnost, da se osvobodimo in pozdravimo ter ne bežimo iz ene slepe ulice v drugo.
Čustva so namreč naši vodniki v življenju, ki nam kažejo, kaj nam je pomembno in nas usmerjajo in prej se naučimo sodelovati z njimi in jih razumeti, bolj kvalitetno lahko živimo. In seveda, ja, nujno je, da jih izrazimo na način, ki je prijazen do drugega in izhaja iz tega, da povemo kako se mi počutimo, s polnim zavedanjem, da je odgovornost za naša čustva zgolj naša. Seveda pa se lahko zgodi, da če jih bomo dejansko slišali, bomo zapustili kakšno službo, odnos, šolo, situacijo, ki smo jo pravzaprav prerasli in nam ne služi več. Pri tem pa je seveda tudi nujno naučiti otroke, in vse otroke v nas, da nikakor nismo krivi in odgovorni za to, kako se počuti nekdo drug (razen seveda, če ga npr. pretepemo in s tem vso svojo jezo vržemo vanj:)).
Dejansko lahko svoje rane zaceli zgolj vsak sam, mi smo lahko samo pospeševalec ljubezni, da se to zgodi lahkotneje, ampak odločitev za celjenje, pa mora nujno priti izmed vsakega izmed nas.
In naloga tega poglavja bi lahko bila, da gremo po vseh področjih v življenju in napišem, kje nismo avtentični v svojem čutenju in izražanju. Kje smo tiho, da bo mir, bodo drugi zadovoljni, kje sebi in drugim v polnosti ne priznamo svojih čustev? Kje rečemo sebi Ne, zato da bi drugim rekli ja. Kje v polnosti ne živimo sebe?
Lahko vzamemo obdobje zadnjega tedna, in za vsako področje napišemo, kje smo to naredili in nismo v polnosti izrazili sebe! In potem napisano zgolj zažgemo! Ali karkoli začutimo s tem!
Comments