Jap, tole samoraziskovanje gre definitivno v globine in zahteva precej poguma.
Je pa zanimivo, da globlje sem šla, manj pomembna je bila tale bolezen, ali karkoli že, in bolj so do izraza prihajala ujeta čustva in ujeta bolečina, jeza, nemoč, strah.
Pa če se ponovno lotim jeze, ki je vedno znova in znova prihajala. In prav jeza je po navadi tista zaščita, ki nam pomaga, da začasno ne čutimo, kaj se nam pravzaprav dogaja, ki zablokira bolečino in žalost. In na ta način nas zaščiti, hkrati pa nam vzame moč, da to dejansko čutimo, spustimo in predelamo. In potrebuje neverjetne količine energije, da drži vso to bolečino zadaj. Ko razmišljam, deluje dejansko na podoben način kot nas rak na krajši rok zaščiti, na daljši pa lahko postane nekaj v kar se lahko hitro zapletemo. In jeza je nekaj zelo podobnega. Pa vendar, nujno je, da je videna, ozaveščena in sprejeta. Kajti ta oklep jeze, ki je okoli nas, nam po drugi strani poleg celjenja, preprečuje tudi, da bi živeli, ljubili, dejansko uživali življenje. Čutili življenje. In bolj jo blokiramo, močnejša je. Večje bolečine smo doživeli, močnejša je.
In tukaj je torej tisti čas, ko moram nujno tudi malce omeniti izkušnje iz drugih življenj. Meni so namreč ravno ta v veliki meri preprečevala, da si dovolim v polnosti čutiti jezo. Veliko sem, kot verjetno kar večina Zemljanov, ki je že dlje časa tukaj, imela življenj, ko me je jeza nadvladala, ker nisem vedela, kako jo obvladati, kaj pravzaprav početi z njo. Spomnim se ogromnega števila življenj, ko so mi recimo ubili družino ali katerega izmed članov in sem dejansko nato zgolj uničevala in pobijala v želji, da bi tudi drugi čutili mojo bolečino. Spomnim se občutkov mogočnosti, ko nekoga ubiješ. Ko imaš lažni občutek moči boga, ki pa ga nato seveda hitro zamenja krivda, sram, obžalovanje. Spomnim se situacij povezanih z maščevanji in uroki. V glavnem, v recimo temu preteklih življenjih, sem doživela ogromno količino bolečine. In bolečina sproža jezo, ki je naš najbolj naravni odziv, da se zaščitimo. In če je tega preveč in če ne predelamo, govorimo, čutimo svoje bolečine, z njo raste količina jeze, ki nam poskuša pomagati, da preživimo.
Ampak ravno zaradi takšnih izkušenj se je pri meni razvil močan strah pred lastno jezo. Bala sem se, da bom tudi tokrat ubijala, da me bo nadvlada, da bo izgubila nadzor nad sabo. In bodimo realni, bila so obdobja, ko je bila moja jeza izrazito prevladujoča in ki bi jih trenutno izpeljala drugače. Pa vendarle brez njih, tudi ne bi bila tukaj.
Kakorkoli, pogovor, čutenje, izražanje jeze je eden izmed pomembnih korakov do zdravljenja. In če ne čutimo nič, potem je pomembno, da se ukvarjamo s tem prostorom nečutenja in ga raziskujemo. Nežno in ljubeče seveda.
Tisto, o čemer pa sem želela govoriti v temle poglavju, pa so pravzaprav občutja nemoči in strahu pred neuspehom. Nemoč in ujetost, ker je moja bulica še kar bila tam nekje in me je koža še vedno izredno srbela in strah, da če ne uspem, pač ne bom preživela. Na kocki je bilo torej kar precej. Pa vendarle je zanimivo, da bolj sem šla v zdravljenje, bolj so bili ti občutki zgolj ponovitev občutkov, ki sem jih v preteklosti že čutila. Ravno v tistih obdobjih, ki sem jih moral pozdraviti in ki so pripeljali do te bolezni. Torej, kot da si je moje telo in moja duša ustvarila to izkušnjo, da mi pove, kateri deli mene in katera čustva so ujeta, kako dostopati do njih in kako jih zaceliti.
In ja, sliši se zelo strašljivo, po eni strani, in neverjetno osvobojajoče po drugi. Jasno mi je namreč, da ta neverjeten strah, ki ga doživljam, ni toliko iz te situacije kot je iz drugih situacij v tej drugi realnosti, kjer recimo nisem znala in zmogla pomiriti in v polnosti sprejeti tega otroškega dela (tako v otroškem kot v odraslem telesu), ki se je počutil sam, ga je bilo na smrt strah in je bil prepričan, da ne bo preživel. In sedaj mi je življenje dalo še eno možnost, da mu lahko to omogočim.
Kako neverjetno in čarobno in božansko pravzaprav! Ja, res je vse v perspektivi.
Ampak ključna vprašanja za vse dele telesa in naše psihe so zagotovo:
Kaj mi želiš sporočiti? Kaj se ti dogaja?
Kaj potrebuješ od mene?
Kako te lahko ljubim?
Kako ti lahko ponudim še več varnosti?
Comentários