Prva stvar, ki sem jo začutila, ko so moji simptomi postajali bolj izrazito in ko se mi je slika začela sestavljati, je bila zagotovo globoka žalost in strah pred tem, kaj se bo začelo dogajati. Čeprav moram, hvala vesolju, izpostaviti, da sem pred samimi simptomi, začela pravzaprav dobivati rešitve. Že pred prvimi simptomi me je poklical seminar o tej bolezni, kjer sem pridobila osnovna navodila, kako si pomagati. In večina teh principov, o katerih bom govorila, je pravzaprav univerzalnih za večino življenjskih izzivov.
Prva stvar je zagotovo pisanje. Pisanje o željah, strahovih, bolečinah, o vsem, kar je pravzaprav pripeljalo do situacije, v kateri smo se znašli.
Pisanje je zagotovo ena izmed vodilnih stvari, ki mi je pomagala v tem procesu. Prva stvar, ki sem jo naredila, je, da sem svoje strahove, skrbi, temne scenarije, vrgla na papir ter nato te liste (priporočam spiralni zvezek, da lahko prosto trgate) zažgala. To sem kasneje naredila še velikokrat, vsakič, ko sem čutila, da je breme preveliko ter da ga ne zmorem več nositi.
Druga stvar, ki pa mi je pomagala, in ki se je skoraj avtomatsko, spontano pojavila, pa je bilo dopisovanje z Bogom. Oziroma najprej moje pisanje Bogu z veliko željo po podpori. In zelo kmalu sem slišala glas, ki me usmerjal, naj vklopim mikrofon in začnem snemati. In nujno je, da te posnetke tudi objavim, da pomagajo tudi vsem ostalim, na njihovi poti samozdravljenja. Iz tega pa sem nekaj dni kasneje dobila tudi navodila za pisanje knjige s svojimi občutki, izkušnjami in načini soočanja.
Moja prva molitev pa je izgledala nekako takole:
Hej Bog. Tvoja hči tukaj. Tista ta izgubljena. Potrebujem tvojo pomoč. Definitivno. Potrebujem veliko pomoči in veliko rešitev. Tega zagotovo ne znam in ne zmorem sama.
Najprej potrebujem pomoč pri službi (Z Bogom sva se postopoma lotevala posameznih področij in začelo se je tukaj. In glede na to, da tega še pravzaprav nisem omenila, moja služba v tem obdobju je bila vezana na pomoč ljudem s tako imenovano invalidnostjo, v popoldanskih urah pa izvajam tudi svetovanja za mladostnike). Prosim pomagaj mi, da jo opravljam preprosto in lahkotno, dokler sem še tukaj (v službi, ne na planetu, na planetu bi počela še kaj druga) ter da naredim, zgradim, ustvarim trden in neprebojen sistem zanje in zame. Da bodo vsi, ki bodo želeli, imeli pot in možnost, da se pozdravijo ter da spremenijo svoje, tako imenovane nespremenljive okoliščine. Ter da ne bodo več zgolj iskali načinov, kako delati kljub bolečinam, ampak bodo lahko, če bodo želeli, živeli radostno in igrivo ter predvsem zdravo.
Prosim te tudi, da si skupaj z mano, da vsak dan posebej zaceliva delce mojega uma in telesa, ter uma in telesa vseh prebivalcev tega planeta, ki bi si to želeli, oziroma so to pripravljeni sprejeti.
Vodi me na moji poti nazaj k sebi, oziroma na poti mojega zdravljenja. Hvala!
In potem sem tako sedela, malce v upanju, zelo prestrašena ter precej nemočna, ko sem zaslišala zelo intenziven glas, sporočilo, naj vklopim mikrofon in začnem snemati ter ta sporočila delim tudi z vsemi vami, saj ravno toliko kot veljajo zame, veljajo tudi za vas. Ker pa je knjiga precej kompleksna, se trudim ves čas slediti sistemu, kjer poševna pisava predstavlja moja pisanja Bogu, Izvoru, Ljubezni, Duši; odebeljena pisava pa predstavlja odgovor, sporočilo te Božanske energije. Pri tem lahko rečemo, da gre z mojo povezavo z božansko energijo, lahko rečemo, da gre za povezavo z univerzalno zavestjo, višjim jazom, ki je povezan z Izvorom, sedaj če se tega lotevate prvič, je včasih potrebno nekaj izzivov za prepoznavo tega, kaj je naš um, kaj je božansko v nas in tudi kaj so kakšni triksterji okoli nas. Meni je po navadi ključno vodilo, kako globoko neko sporočilo resonira z energijo srca in brezpogojne ljubezni in koliko zdravilno je. In hkrati koliko svobode dopušča. Vse, kar ni čista brezpogojna ljubezen, kar od vas nekaj zahteva, kar vas ocenjuje kot več ali manj kot kdorkoli drug, vas sodi, itd., je nekaj, kar sodi v svet iluzij, in kjer je morda dobro vedno znova preizpraševati, kaj je dejanska resnica zadaj.
Prvo sporočilo za vse nas se je torej glasilo takole:
»Pokliči me in prišel bom. Vedno sem tukaj. Vedno sem s tabo. Vedno spremljam vsak tvoj korak in ti sledim. In te podpiram. In te ljubim. Bolj kot boš kadarkoli v tej zemeljski obliki zmogla/zmogel vedeti, začutiti, razumeti.
Sedaj nekaj trenutkov, nekaj minut, nekaj ur, nekaj dni, kakorkoli začutiš, zgolj sedi in čuti to ljubezen. Čuti moč te ljubezni, ki pozdravi popolnoma vse. Vse rane, ki so jih naredile bolečine srca. Ki so jih naredile preizkušnje na Zemlji. Kjer si počel, počela, stvari, najbolje, kot si znal v nekem trenutku. Tudi če ti misliš, da to ni tako in da bi zmogel ali moral narediti bolje. Zgolj dovoli si čutiti, da si naredil, naredila popolnoma dovolj in da je na tem svetu dovolj ljubezni zate in za vse druge. In da ne rabiš izbirati med tem, koliko ljubezni ti je na voljo in med tem, da misliš, da če vzameš ogromno, vso ljubezen, da jo bo zmanjkalo, za druge. To je popolna iluzija. Popoln absurd. Ljubezni Boga, stvarnika, vesolja je vedno dovolj. Zate in za vse ostale. Začuti to.
Nič nisi naredil, naredila narobe. Vse je točno tako kot mora biti v tem trenutku. Vsaka preizkušnja, vsaka lekcija, te je pripeljala do tega trenutka, te je pripeljala do mene. Vse je ok. Vse je točno tako kot mora biti. Nič nisi naredil, naredila, narobe. Čuti to. Čuti, da si popolnoma dovolj. Čuti, da sem tukaj, da sem vedno s tabo. Da te vedno ljubim. Dovoli si začutiti to.«
In tako sva nekaj časa sedela tako. Jaz popolnoma objokana. In nadaljevanje, ki je sledilo, je bilo:
»Draga duša. Nič nisi naredil narobe. Vse ti je odpuščeno. Lahko spustiš vsa ta bremena krivde in bolečine, vse te zamere, vse te strahove, vsa ta obsojanja samega sebe na tisoč in en način. Vidim, kako se mučiš, vidim, kaj počneš sam sebi. Dovolj je. Odloži ta bremena sovraštva in zavračanja samega sebe. Dovoli si začutiti Božjo ljubezen. Dovoli, da ta ljubezen ponovno dobi tisto ta pravo energijo. Tisto energijo brezpogojnosti, radosti, igrivosti, sprejemanja popolnoma vsega, s sočutjem, z razumevanjem, tisto ljubezen, ki celi in zdravi vse, in ki razume vsako, za človeški um morda še tako nepredstavljivo dejanje. Tisto ljubezen, ki sprejme vsakogar, ne glede na zablode in dejanja, ki jih je storil. Začuti kakšna je ta ljubezen. Vrni ji njeno čast in dostojanstvo.
Samo dihaj otrok moj. Samo dihaj. To je popolnoma dovolj. Ničesar drugega ne rabiš narediti. Svoboden, varen in ljubljen si. «
»Tvoja duša je varna in svobodna. Tvoja duša je mirna. Tvoja duša je mogočna. Tvoja duša je ljubljena. Ti si tvoja duša. Hvala, ker si. «
»Tvoja bolezen te ne določa. Pravzaprav ne pove popolnoma nič o tebi. Nič ne pove o tvoji moči, o tvoji ljubezni, o tem, kdo ti si v svoji globoki osnovni naravi. Hkrati pa vendarle, pove, kje potrebuješ še več ljubezni. Kje potrebuješ še več nežnosti. Kje potrebuješ še več podpore. Kje rabiš, da te celo vesolje zaobjame in napolni z ljubeznijo. Tako da dovoli tvoji ljubezni in tvoji bolezni, da postaneta tvoji učiteljici. Ki ti pokažeta, da tam, kjer je ljubezen, ni prostora za bolezen. In tam, kjer je bolezen, je zdravilo ljubezen. Dovoli si čutiti vso ljubezen, ki ti je na voljo. Ki jo vesolje, Bog, kreator, tvoja duša, ima zate. Hvala.«
Ta sporočila so se prepletala z mojim pisanjem strahov, bolečin, težo ranljivosti in hkrati lahkotnostjo pristnosti in odkritosti. Prav tako so se skozi to bolečino začele rojevati tudi moje želje, ki si jih do takrat morda nisem upala priznati na glas. Želje o lastni družini, o otrocih, svetem partnerstvu, sveti seksualnosti, spremembah na področju psihologije, psihiatrije in celotnega procesa zdravljenja, ki bo temeljil na čisto drugačnih odnosih. In spet po drugi strani s konstantnim čutenjem tudi tega, zaradi česar si je del mene pravzaprav želel oditi. Del, ki je ostal zamrznjen v preteklih bolečinah, in četudi sem delovala iz tukaj in sedaj, je bilo preveč moje energije ujeto v preteklosti, in je potrebovalo osvoboditev.
Posledično tudi vas spodbujam k pisanju. Ne rabimo biti na robu smrti, da si dovolimo priznati in začutiti, kaj vse so tiste stvari, zaradi katerih si želimo živeti in ki jih naša duša na vse pretege želi izkusiti ter tudi, kaj vse so tiste stvari, ki nam pravzaprav jemljejo življenje in življenjsko energijo, pa jih počnemo, ker pač mislimo, da bi jih naj.
Ena izmed dragocenih logoterapevtskih vaj je tudi razmišljanje, pisanje, odgovarjanje na tele tri vprašanja. Kaj bi počeli, če bi imeli še dan/mesec/leto življenja? Napišite vse odgovore za vse tri kategorije.
Ali malo bolj čarovniška verzija tega je, da napišemo vsa svoja področja ter na vsakem označimo, kdaj smo nekaj čutili kot ja, pa smo zaradi drugih/sveta/strahov rekli ne, ali obratno. In potem seveda kurimo vse napisano.
Comments