Med današnjo jutranjo meditacijo in dihalno prakso, so se pokazale dve zelo zanimivi stvari.
Prva je bila pritožba telesa, kolikokrat sem ga žrtvovala za neke druge cilje, želje, ideje. In ja, prav ima in globoko se mu opravičujem za to. Kajti na koncu pa je vedno bilo telo tisto, ki mi je nudilo varnost in podporo ter pokazalo, kje sem zašla s poti. Telo je pravzaprav moj dom, moj tempelj, tisti kraj, kjer sem vedno varna in sprejeta. In telo je tudi moj učitelj, tisti mojster, ki mi vedno znova pokaže, kje ne živim v skladu s sabo in me uči, kako lahko pridem do radostnega življenja. Je tudi tisti mojster, ki mi vedno znova pove, kje ne poslušam in ne upoštevam sebe in me vodi nazaj k sebi. Tudi če me to jezi in nisem najbolj navdušena nad tem, je moj najbolj zvest, in predvsem najbolj iskren, vodnik. Um lahko vedno znova in znova laže, telo pa ne bo. Telo je tisti mojster, ki mi odločno, ampak ljubeče pove, ljubica, tukaj si se pa malo izgubila. Stopi morda korak v drugo smer.
Druga stvar, prav tako ključna, ki mi jo je sporočila duša, pa je bila, koliko pravzaprav predajam svojo moč vsakemu, ki ima pet minut časa, da bi bila ljubljena. Koliko bolj verjamem takšnim in drugačnim strokovnjakom in mojstrom, bolj kot sama sebi. Kristalno jasno mi je, da so vsi odgovori v meni, pa vendarle ves čas iščem naokoli, namesto da bi zgolj sedela s sabo in svojim telesom, da mi razkrije odgovore. In seveda ne na način, kot dostikrat počnem, da telo vsaki dve minuti vprašam, če mi bo že povedalo in kot sokol ocenjujem vsak njegov odgovor, ampak da mu dovolim, da se sprosti in prisluhnem, kot bi prisluhnila otroku, ki mi bo, nekoč, če ga bom res ljubila brez sodbe, če ga bom res sprejela, zaupal svojo najpomembnejšo skrivnost. Ravno sprejemanje telesa in situacije, sprejemanje občutkov, ter hvaležnost za izkušnjo, je bil pogosto ključ za premik naprej.
In potem sem doživela dve situaciji, kjer je moj organizem reagiral s konkretnim odzivom strahu in panike. Prav začutila sem, kako je moj živčni sistem šel v stanje totalne panike in izgorelosti. Pa vendar sem se spomnila ključne stvari iz somatskega zdravljenja, pojdi globlje v občutke. Pokliči svetlobo vanje. Raziskuj, kaj je zadaj, za tem občutkom.
Najprej so namreč ključni občutki. Da jih čutimo v telesu. Pa vendar vsak izmed teh občutkov in delov telesa v ozadju skriva celo dimenzijo ali realnost, kjer se nato skrivajo naši vzorci, strahovi, prepričanja, ujete izkušnje, ki rabijo biti začutene. In počasi, postopoma, nežno, lahko prodremo v te dimenzije in jim damo občutek, da smo varni, da smo ljubljeni in da se lahko izrazimo. To pa je tisto ultimativno zdravilo za vse te dimenzije.
Pri čemer je nujno, da smo pri tem izredno potrpežljivi po eni strani in izredno postopni po drugi. Sama sem se ujela, da kar hočem iti naprej in globlje, čeprav še nisem v polnosti integrirala in začutila posameznega dela sebe, ki mi ga je telo odkrilo. Telo bo povedala in pokazalo, zgolj čaka, da smo dovolj varni in pripravljeni, da vidimo, kaj nam skriva.
Meni je recimo zelo pomagala vaja, kjer sem vsakemu delu telesa, kjer sem zaznavala kakršnekoli občutja, vedno znova rekla, ljubim te, hvala, ker to deliš z mano. In poskušala poslušati brez sodbe in z občutkom varnosti in sprejemanja. In iskreno govorila z njim.
Kasneje mi je tudi zelo pomagala tehnika Dispenze, in tudi starih jogijev, ko se popolnoma povežem z zavestjo, z ničem, s polno praznino, s tem, kar je za mojo identiteto. In hkrati čutim to svojo celost, to zavedanje tega, da sem zavest, s posameznim občutkom, ki ga imam v telesu.
Comentarios