Ena izmed stvari, ki jo je moje tele želelo, je tudi sprejeti individualno obravnavo ene izmed dušnih sester, h kateri sem hodila na veliko delavnic. In vedela sem, da bi mi ta obravnava precej pomagala. In ravno dan za tistim, ko sem o tem razmišljala, mi je ta ista sestra poslala prošnjo za prijateljstvo. Vesolje bi bilo težko bolj očitno.
Pa vendar me je nekaj oviralo. Že v osnovi precej težko sprejemam pomoč in situacija, ki se je zgodila nekaj let nazaj ni temu ravno veliko pripomogla.
V glavnem, gre za zgodbo, ki za tole knjigo ni ravno pomembna, pa vendarle, je precej delov le te direktna odslikava mojih trenutnih bojev. Kakorkoli, sama sem bila s takrat najboljšimi prijatelji v precej intenzivni situaciji, ki je nihče izmed nas ni znal razrešiti. Podajali smo si bolečine in nepredelane vsebine, vsi smo iskali recept, vendar dejansko nihče izmed nas ni imel pojma kaj narediti. In končalo se je na precej grd način, in sicer smo se, odmaknili drug od drugega. Stvari, ki sem jih v tistem trenutku nosila, in odločitve, ki sem jih sprejela, so po eni strani sprožile, da so ljudje, ki sem jih zaupala, se popolnoma oddaljili od mene, kar je v meni sprožilo občutke, da sem popolnoma sama. Spet drugi so obstali ob meni, pa sem začela opažati, da je to negativno vplivalo nanje in sem sama, bolj ali manj namenoma, situacije pripeljala tako daleč, da ali so sami odšli ali pa sem se jaz odmaknila od njih. In ostala sem sama s precejšnjo količino izzivov.
Takrat sem tudi iskala neke konkretne načine pomoči v okviru klasičnih metod, ki mi niso znale pomagati ter tudi v okviru bolj alternativnih, ki so mi postopoma, korak za korakom, kazale pot. In čeprav sem marsikaj iz tistega obdobja predelala, so očitno v telesu in v mojem energetskem polju ostala prepričanja kot so, nihče mi ne more pomagati, ni rešitve in edina pot iz tega je skozi smrt in popolnoma sama sem v tem. Seveda nič od tega ne drži, vendar moje telo, je iz izkušenj tistega obdobja ostalo zaklenjeno v teh vzorcih in ta situacija jih je pripeljala na plano, da so videni in zaceljeni.
Kaj je pomagalo? Pomagalo je, da si v varnem okolju dovolim čutiti vse to. Pomagalo je, da sem vse to predihala. Pomagalo je, da sem vse to iz-plesala. In pomagalo je, da sem prosila in povabila Izvor, da mi pomaga spustiti vso to bolečino in zamenjati z ljubeznijo ter z zaupanjem vase, v druge in v življenje.
In par dni kasneje sem med plesom ugotovila, da pravzaprav ne potrebujem več obsojanja in ubijanja same sebe, ker sem nekje nekoč v neki realnosti, ali delno tudi v tem življenju, pustila druge prepuščene same sebi.
Dovolj je bilo ubijanja same sebe. To več ne služi nikomur. Prosim Boga, da mi pomaga, da odpustim sebi in drugim za vse te situacije ter da tudi drugi, v kolikor je to v njihovo najvišje dobro odpustijo sebi in meni. V najvišje dobro vseh. Prosim in hvala.
Odpuščanje je torej ena izmed tehnik, ki pomaga. Pomaga tudi, da o svojih strahovih in občutkih čim bolj iskreno spregovorimo. Pomaga, da korak za korakom sprejemamo pretekle in sedanje situacije ter vidimo smisel v njih. Vse dokler nismo dejansko hvaležni za vse to, kar so nam pokazale in nas naučile.
Kaj je mene učilo to, da sem vedno znova ostala sama. Povezala sem se s svojo močjo in si začela zaupati. Lekcija, ki je morda drugače ne bi zmogla izkusiti. In počasi začenjam čutiti hvaležnost za vse to.
Comentarios