Tole je zagotovo ena najbolj dragocenih praks, ki je prišla, kot se dostikrat zgodi, po dnevu, ko nič ni šlo, tako kot bi naj, ko so se mi vse prakse zdele popolnoma nesmiselne in ko so do mene prihajali tisti strahovi, za katere sem že mislila, da sem jih predelala. Kar je sicer popolna klasika, saj ko nekaj sprejmemo, predelamo, spustimo, pride k nam globlji del te iste energije, da je tudi ta viden, sprejet in spuščen. Čeprav našemu umu se to seveda ne zdi tako.
Praksa pa je pravzaprav kombinacija dihalnih tehnik, Hooponopono meditacije in tudi dela Johna Newton.
Gre torej za to, da se vedno bolj bližamo temu, da naše telo postane polje enosti, torej polje nevtralnosti, polje ljubezni, polje, kjer je vse odpuščeno. Sama sem vajo prvič naredila nekako takole.
1. Prosila sem energijo čiste zavesti, Izvora, Boga in Božanske matere za podporo.
2. Šla sem v telo in z globokimi vdihi in izdihi, tokrat skozi nos, lahko tudi skozi usta, brez pavze med vdihi in izdihi začela čutiti telo. In dihala.
3. In potem so počasi posamezni deli telesa prihajali do mene, da želijo pozornost. Torej začutila sem rahlo bolečino v grlu, ki sem se mu opravičila, ker sem danes veliko dihala in šla preko sebe. Opravičila sem se mu tudi, ker grem pogosto preko sebe. Nato je pozornost želel predel trebuha, ki sem se mu opravičila za vso hrano, ki sem jo pojedla, pa ni bila zanj najboljša. Nato so se deli telesa kar vrstili. Pri čemer je vsak imel kar nekaj zgodb. In spontano sem iz Oprosti, prišla na žal mi je. Zelo velikokrat kar naprej pametujemo in imamo ideje, kako in kaj bi naj stvari potekale, malokrat pa resnično in iskreno rečemo Žal mi je, ker si doživel to, žal mi je ker so te zavrnili, žal mi je, ker si mislil, da ni dovolj, žal mi je, ker jih sovražiš, žal mi je, da se ti vse skupaj zdi dolgočasno. Žal mi je, da te boli. Vsak del, ki me je poklical je imel svojo zgodbo/misel/občutek, na katero sem se odzvala z eno ali več besedami iz molitve Hooponopono. In če je ni imel, sem mu zgolj povedala celotno molitev Žal mi je, prosim odpusti mi, hvala. Ljubim te. Ali pa zgolj hvala. Ali zgolj ljubim te. Karkoli pač v nekem trenutku začutimo. Lahko si tudi izmislimo kakšno situacijo, vmes so pri meni npr. na predelu maternice prišli občutki iz drugih realnosti, … V bistvu je popolnoma vseeno. Ključno je, da ves čas globoko dihamo ter smo s pozornostjo v telesu. Ter se s čistim odpuščanjem, nevtralnostjo, sočutjem, kar Ho'oponopono je, začnemo odzivati na občutke v telesu. In na takšen način naše telo dobi občutek, da nam lahko zaupa ter da nam je mar zanj in nam začne vedno več sporočati. Prav tako gredo zdravljenja tudi vedno globlje in postajajo vedno močnejša. Ključno je, da zgolj vztrajamo v tej energiji popolnega sprejemanja in ljubezni do česarkoli nam telo že sporoča v nekem trenutku. In se odzovemo zgolj z globokim dihom ter s stavkom, ki se začne z eno ali več besedami iz naše torej že znane molitve.
4. In tako nadaljujemo toliko časa kot želimo, zmoremo. Je pa priporočljivo vztrajati vsaj kakšno uro, je pa seveda tudi pet minut boljše kot nič.
टिप्पणियां