Strah, strah, strah. Kar se je pri meni pokazalo, je, da je zagotovo strah tista prevladujoča emocija, ki povzroča največ preglavic in ki je skurila velik del mojega živčnega sistema.
Že nekaj ur za tem, ko sem se odločila, da bi ostala na Zemlji, mi je vesolje vrglo situacijo, ki mi je zelo hitro pokazala, kako neverjetno količino strahu imam skrito v mojem telesu. Saj veste, tisti strah, ki izvira iz najzgodnejšega obdobja in vas popolnoma preplavi, ali tisti čisti preživitveni strah ali strah, ki ga sama vidim kot dimenzijo v telesu, ki je takšna hrapava in srbeča.
Kaj torej narediti z njim? Prva stvar, ki jo potrebuje je zagotovo sočutje in nežnost.
Gre namreč za našega notranjega otroka.
Naslednja stvar, ki sem jo poskušala, in je relativno delovala, je dihalna tehnika 4-7-8, kjer vdihnemo in štejemo do 4, držimo dih in štejemo do 7, ter izdihujemo in štejemo do 8. To je načeloma idealna tehnika, če se znajdemo v kakšni situaciji strahu.
Poskušala sem jo prilagoditi na način, da sem začutila strah v telesu, vdihnila v tisti del telesa, tam držala dih in nato izdihnila. Vse to pa sem poskušala povezati še s prošnjo Izvoru za spuščanje situacij, ki sem jih začutila v povezavi s tem.
Pa vendarle sem čutila, da moram iti globlje. In sem se spet vrnila k daoistični tehniki enega diha, ki pa sem jo izrazito poglobila. Delala sem torej zelo globoke vdihe in izdihe, tudi izredno počasne, vendar brez kakršnihkoli pavz med vdihi in izdihi. Pri tem sem večino časa dihala skozi usta, ko sem začutila, zadnjih 15 minut pa recimo skozi nos. Prav tako sem dih usmerjala v točko nič, to je točka, kjer se vse dualnosti in polarnosti srečajo, in predstavlja čisto nevtralnost in čisti mir, točka, kjer lahko transmutiramo karkoli in točka, preko katere je povezava tako z izvorom kot z našim višjim jazom oziroma tistim delom nas, ki je vedno eno z izvorom precej lahka.
Spet drug način so različne jogijske dihalne tehnike, katerokoli izberete je vredu. Važno je zgolj, da ste eno s telesom in dihom ...
Prav tako se tukaj tudi ne rabimo pretirano osredotočiti na samo točko, lahko zgolj rečemo naši višji zavesti, da nas vodi, dih pa torej usmerjamo tja, kjer se rebra stikajo. Sama sem ob tej povezavi kar hitro začula mir, ki se je nato širil tudi pod mojo prepono, do notranjih organov in po celem telesu.
Ob tem so mi na misel vsake toliko časa prihajali tudi kakšni otroški strahovi, ki so se ob tem dihanju zdravili. In potem naj nas spet naša notranja modrost vodi, sem pa sama to izvajala kar več ur na dan.
Pri tem pa seveda pomagajo tudi krajše vaje. Za anksioznost Eliah Pritchard priporoča triaktivni dih skozi nos in resnično dela čudeže. Torej vdihnemo v trebuh, nato vdihnemo v prsni koš in potem dolgi izdih.
Pri tem pa je seveda pomembno, da se zavemo sporočila, ki ga strah in anksioznost nosita. Po navadi sta povezana z našo težnjo in željo, da kontrolirano druge in zunanje situacije na eni strani, ter nezaupanje in pomanjkanje občutka varnosti v telesu. Posledično smo spet pri vračanju v tukaj in sedaj ter pri tem, da najdemo varnost in zaupanje vase v tem trenutku v telesu. In v končni fazi, sama sem vedno znova in znova prihajala do vprašanja ali zaupam v Boga in v svojo dušo? Ali sem vredna vsega dobrega? Ali sem pripravljena spustiti pretekle zgodbe? Ali sem pripravljena odpustiti? In spet ALI SEM ENO Z BOGOM?
Commenti