SISTEMI

Hvaležna sem, da imam službo ter dovolj dopusta in preteklih ur, da si lahko v tem obdobju privoščim, da delam zgolj štiri dni na teden in 7 ur na dan.

Pri tem bi izpostavila, da po čutenju mojega telesa in intuicije je 6-7 ur dnevno in 4 dni na teden maksimalna količina dela, ki ga naše telo in psiha še zmore. Vse ostalo je že povzročanje bolezni na dolgi rok oziroma način, kako nas takšni in drugačni sisteme vlečejo stran od sebe. Kajti predstavljate si posameznika, ki je srečen in v stiku s sabo in svojim telesom.

Bo takšen posameznik delal delo, ki ga ne veseli, da bo nekdo drug bogatel namesto njega? Bo gledal dnevnik? Bo kupoval stvari, ki jih sploh ne potrebuje, da bo zadušil tisto žalost in bolečino v globini svoje duše? Bo takšen posameznik potreboval sisteme zdravstva in farmacije?

In za to, da nekdo postane takšen posameznik, potrebuje predvsem čas in pozornost ter stik s sabo. In sistemi dela, oglaševanja, zabave, socialnih omrežij so narejeni, da nas potegnejo stran od sebe.

In posledično je potem z nami mnogo lažje manipulirati in nas prepričati v karkoli. In nekdo, ki nam pravi, da je to edini in pravi način, kako živeti, od tega zelo bogati. In nam daje drobtinice iz obilja Zemlje, ki je pravzaprav dar vsem nam, pri tem pa jo še uničuje.

Veliko resnice v enem odstavku. Ampak dajmo malce predihati tole.

Tisto, kar vam hočem s temle odstavkom povedati, je, da ključ do vsega, je zagotovo ljubezen do sebe. In ljubezen do sebe si med drugim v veliki meri kažemo tudi s tem, koliko časa si namenimo. Če smo vredni in pomembni, potem mora biti velik del dneva namenjen nam. Si predstavljate, da pride predsednik Amerike ali papež ali kogarkoli že doživljate kot pomembnega, k vam na obisk, pa si vzamete zanj tri minute, nato pa greste po opravkih, pomivati posodo in likati, njega pa pustite samega tam v eni sobi. Ne bi naredili tega? Zakaj pa sebi to delamo vedno znova in znova?

In največ, kar pravzaprav lahko damo otrokom, ni to, da se žrtvujemo zanje, ampak da jih vse od začetka učimo in vključujemo v aktivnosti, ki polnijo našo dušo, kajti le tako se bodo lahko tudi oni naučili poskrbeti zase in ne bodo odvisni od vseh mogočih napravic zunaj njih, ki jim dajejo umetne trenutke miru, varnosti in ljubezni. Naučiti se pristno to najti v sebi, v svojem telesu, je največ, kar lahko damo sebi, svojim otrokom in tudi vsem svojim klientom. Sama vedno bolj prakticiram to, da na začetku vsake obravnave naredim eno ali dve vaje za skrb zase, kajti tako umirim svoj živčni sistem in hkrati dam klientom več kot bi jim lahko dala s kakršnimkoli drugim načinom. In tudi, če morda to v kakšnem primeru ne drži, ni pomembno, kajti moje zdravje in dobro počutje je ključno, kajti, če tega ni, potem ne morem kvalitetno delati z njimi in jih podpreti.

In ravno okoli tega se vrtim tudi že vso jutro med dihalnimi vajami.

Ugotovila sem namreč, da imam ogromno misli vezanih na delo, na organizacijo, na vse mogoče. In prva stvar, ki sem jo morala narediti je, da sem prosila Kreatorja, da se prekinejo vse povezave med mano in delom, podjetjem, delovnimi nalogami, klienti, sodelavci, … lahkotno in v najvišje dobro vseh.

Pri tem sem ga, kot vedno, tudi prosila, da se moj del teh povezav, poveže z mojim višjim jazom, mojo dušo; njihov pa z njihovim. Na ta način osvobodim sebe in hkrati podprem njih, seveda tiste, ki to na višjih nivojih želijo in toliko kot želijo, da se tudi oni lažje povežejo s sabo.

Prav tako sem opazila, da se je takoj za tem pojavila skrb ali strah, kako pa bodo sedaj oni, ker imam nekaj prostih dni in tudi tukaj sem vse te strahove in skrbi enostavno predala Kreatorju ter Božanski materi in ga/jo prosila naj on/a poskrbi zanje.

Ob tem pa se je nato pojavil še del mene, ki mu je zelo všeč, da ga imajo vsi radi in ga skrbi, da sedaj, ko postavljam zelo jasne meje, to ne bo več tako. Ta del pa sem morala seveda povezati z dihom, z občutki v telesu in predvsem z ljubeznijo, ki jo jaz premorem do njega.

In ravno to je bilo včeraj med meditacijo tudi sporočilo moje duše/višjega jaza/notranje modrosti. Če sem povezana s sabo in zaupam Zemlji in Izvoru ter sebi, da sem varna, ljubljena in da je zame poskrbljeno, potem je moja moč neomajna. V trenutku, ko pa začnem svoje zdravje, srečo, občutek ljubezni prepuščati nekomu drugemu, oziroma vržem odgovornost za svoje počutje, obilje in telo, na nekaj zunaj mene in boga, pa se avtomatsko odprem temu, da moja energija začenja odhajati drugam ter da sem bolj ranljiva za vse mogoče stvari v okolju.

In to ne pomeni, da ne sodelujem v tem sistemu ali da se ne povezujem z drugimi, pomeni zgolj to, da je moje telo bolj pomembno kot moje delo; da moje telo bolj ve, kaj je bolje zame kot katerikoli zdravnik, da je ljubezen, ki jo gojim do sebe bolj ključna kot ljubezen, ki jo do mene gojijo prijatelji, starši, sodelavci.

Pri tem pa je seveda velika umetnost, kdaj in v kolikšni meri s kom sodelovati.

Sama sem se v tem trenutku odločila, da recimo zmorem vsaj delno sodelovati z delovnim okoljem, ker se tukaj počutim dovolj močna, da si ga lahko prilagodim po svoje. Po drugi strani, pa mi je to vseeno lažje, kot sodelovati s sistemom zdravstva, ker je moj notranji otrok trenutno v relaciji do njih preveč ranljiv in bi mi vzelo preveč energije, da bi konstantno postavljala meje, glede na to, da je edina storitev, ki jo s strani tega sistema v tem trenutku želim bolniška. Menim sicer, da je to, da sodelujemo z zdravstvenim sistemom in hkrati poslušamo sami sebe in se na podlagi svoje notranje inteligence odločamo, kaj želimo sprejeti in česa ne, zelo modra in spoštovanja vredna pot.

Vendar, kar se sama zelo dobro zavedam, ima moj notranji otrok še nekaj ran iz preteklosti v povezavi z zdravstvenim sistemom zaradi cepljenj in hospitalizacije pri treh letih, ki je predstavljala eno izmed večjih travm za moj živčni sistem, preveč preteklih bolečin, da bi zmogel to narediti brez prevelikega vložka energije. In tako je moja odločitev, da ga trenutno zaščitim tako, da ga od njega popolnoma umaknem, hkrati pa se zelo zavedam, da so to rane in zamere, ki jih bom, ko bom pripravljena in ko bo čas za to, morala spustiti, saj mi tudi te preprečujejo, da bi ljubezen lahko prosto tekla in da bi mi Izvor lahko ponudil vse darove, morda tudi kakšnega takšnega, ki živi v srcu teh srčnih ljudi, ki pa delajo tudi znotraj tega sistema.

Ta odstavek pišem predvsem zaradi tega, da se zavedamo, da naša pot zdravljenja ni nikoli in ne rabi biti popolna, gre zgolj za to, da smo vedno znova in znova z ljubeznijo in pozornostjo tukaj zase. In si damo tisto, kar pač v nekem trenutku potrebujemo.