DVORANA SMRTI

Smrt je zame od nekdaj zelo pomembna tema in energija. 

Tudi, ko sem spraševala izvor v povezavi s tem, kaj je moj temeljni strah, je bil odgovor: »Bojiš se umreti, zato se bojiš živeti. « Prosila sem za zdravljenje tega in to še kombinirala s kakavom in bilo je zanimivih nekaj ur. In še malce ironije, to se je dogajalo v noči po dnevu mrtvih, kar je pravzaprav zelo svet praznik v svoji osnovi. Ki pa je bil seveda, tako kot marsikaj, zelo zlorabljen in zmanipuliran. 

Najprej sem doživela nekaj, kar je precej spominjalo na panični napad. Vesolje me je namreč spodbudilo, da vse to začutim. Prepričana sem bila, da se naslednje jutro ne bom več zbudila. Drugače vedno spim gola, tokrat sem se oblekla, ker nisem želela, da me najdejo takšno. Prav tako sem se popolnoma ustrašila in imela zelo močno težnjo, da uničim vse igračke, kajti nisem želela, da moji starši to najdejo, ko bodo čistili prostore. Kot vidite, sem šla precej globoko. 

Potem sem se še prestrašila, da sem karkoli od tega prevzela od kogarkoli drugega ter da kdo od mojih ne bo preživel noči. 

In sem dihala. In dihala. In sprejemala. In dihala. In prosila Boga. In prosila Boga. Počasi sem se začela umirjati. V splošnem, vedno, ko greste v proces, je pomembno, da se zavedate, da ste v procesu in da boste čutili. In da je to čutenje zgolj del procesa in nekaj, kar ni resnično, ampak se dogaja zgolj znotraj vas, z namenom, da sprostite. Lahko vam pomaga primerjava s filmom. Da svoje notranje dogajanje opazujete s pozicije nepristranskega opazovalca, kot da bi gledali film. Sama sem precej dobra v tem, ampak to je šlo v takšne globine, da me je malce odpeljalo. In vedno je dobro vedeti, da je Bog vedno poleg. 

Prav tako sama tudi pri absolutno vsakem navodilu, prošnji, dodam invokacijo, naj se to zgodi na čim bolj nežen in lahkoten način, v najvišje dobro vseh vpletenih. 

Sicer pa načeloma te stvari itak ne gredo bolj intenzivno kot jih zmorete sprocesirati, če se vam pa zdi preveč, pa lahko vedno rečete bogu in višjemu jazu, da naj bosta bolj nežna. 

In tako sem postopoma odhajala v realnosti smrti. Potem sem se že toliko umirila, da sem lahko zaspala. In se seveda zbudila sredi noči. 

Sem pa pred tem delala več ritualov smrti, kjer se pravzaprav povežemo z osnovno energijo smrti. Sama sem to počela v okviru enega programa, ki temelji na kraniosakralni terapiji, vendar sama tisto noč nisem zmogla na takšen način. Sem šla vedno bolj v svet smrti, pa vendarle me je odnašalo. Tako da vam bom naredila krajšo invokacijo na koncu tega poglavja, za tiste, ki bi to želeli, oziroma bom prosila izvor za to. 

Vam pa bo verjetno pomagalo, če vam najprej opišem svojo takratno izkušnjo. Naredila sem torej tisto vodeno prakso, kjer gremo postopoma vedno bolj v telo in v realnosti telesa. In tokrat smo odšli v realnost smrti. In tisto, kar sem vedno bolj čutila je, da sem doma. Da sem v popolnem miru, v objemu izvorne energija, povsod in hkrati nikjer. Da sem popolnoma lahkotna in neverjetno mirna. In tako sem ponovno obudila tisto zelo globoko povezavo, ki jo imam s smrtjo. Povezavo s stanjem, kjer sem eno z Izvorom. 

Dovolite si začutiti ta neverjeten mir in ljubezen, to čarobno zavedanje večnosti vaše duše, ki jo čutenje, bivanje v smrti, zagotovo ima. To neverjetno svetost te izkušnje. 

In ob tej čarobni povezavi s smrtjo, ob tem globokem miru in zaupanju, vse v življenju postane bolj lahkotno in bolj igrivo. Imamo svoj dom v enosti z Bogom, tukaj pa smo na počitnicah, da preživimo, izkušamo, čutimo, kreiramo. Tudi izkušnja življenja je namreč neverjetno posebna in čarobna in magična. Večina izmed nas se nas sploh ne zaveda, kako blagoslovljeni in posebni smo, da imamo to telo, ki nam omogoča izkušati in resnično čutiti skozi telo. Toliko duš čaka in si želi te posebne izkušnje in mi smo dobili možnost, da jo izkušamo. Kako hvaležni smo lahko za to. Kako poseben je lahko vsak trenutek. 

In sedaj živimo tudi v časih, ko so ti prehodi pravzaprav zelo lahki in enostavni. Ko je energija na Zemlji takšna, da lahko čutimo povezavo z Izvorom in Zemljo hkrati; in ne rabimo umreti, da smo eno z izvorom, hkrati pa lahko na Zemlji kreiramo in spreminjamo stvari s takšno lahkoto kot nikoli, ali vsaj že zelo dolgo ne. Zgolj spustiti je potrebno vse, kar nam ne služi več. Tako v življenju kot v smrti. Proces je pravzaprav zelo podoben, v obeh primerih gre za globoko spuščanje in zdravljenje ter ponovno povezavo z vsemi deli sebe in z Izvorom. S telesom ali brez. Zame je s telesom zgolj precej bolj magično in čarobno. In tudi lahkotnejše, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako. Ampak nič nam ne sporoča tako jasno, kaj se nam dogaja, kot je naše telo. 

Telo in naša čustvo so namreč tisti čarobni garmin ali zemljevid, ki nam pokažejo, kaj se nam dogaja in kako kaj početi. Le zakaj jih ne bi sprejeli in si dovolili videti njihov globok pomen znakov ob cesti. 

Če pa v karkoli nismo prepričani, lahko vedno prosimo vesolje za podnapise, prvič, drugič, tretjič, neštetokrat in seveda lahko prosimo za vsako stvar, da jo vidimo skozi oči kreatorjeve resnice oziroma skozi oči resnice/boga/izvora vsega, kar je.

Vaja, ki bi vam jo priporočala v okviru tega poglavja, je pisanje pisma smrti. Kaj ji želite sporočiti? Kakšen je vaš odnos do nje? Se je bojite? Hrepenite po njej? Oboje? Kdaj, če sploh (o tem kdaj drugič :)), in v kakšni obliki jo želite izkusiti? Kakšna vprašanja in odgovore ima za vas?

Seveda se lahko z njo tudi zgolj pogovorite, meditirate, plešete ... skupaj z njo, karkoli vam srce in duša narekujeta.

In odkrilo boste, da ta neverjeten odnos skriva ogromno zakladov tako za vaše življenje kot tudi za vašo dušo. In če ste vsaj malce podobni meni, je nekje v podzavesti vaše duše kar nekaj tako strahu kot želje po tej posebni in zanimivi izkušnji. Sama sem namreč vedno znova izkušala tako željo kot strah v povezavi z njo, in prav tako je bil ta pogovor vedno znova drugačen, in vedno znova mi je tudi odkril kakšno novo informacijo v povezavi z mojim odnosom tako s sabo, kot z življenjem kot tudi z Bogom. Gre namreč za večplasten odnos, ki ima lahko nešteto obrazov, in nas lahko vodi vedno globlje, tako k nam kot tudi k življenju, ljubezni, Bogu.

Bi pa ob zaključku tega poglavja naredili še eno molitev in prošnjo Bogu in našemu višjemu jazu.

"Bog, pomagaj mi, da tvoja svetloba in ljubezen, transformirajo, izničijo, sežgejo, vse strahove, iluzije in vse oblike, slike, prepričanja ali kakršnakoli druga dojemanja smrti, ki niso najvišja resnica moje duše in Boga. Pomagaj mi videti/čutiti in dojeti smrt, in vse procese umiranja, skozi tvoje oči. Prosim, pomagaj mi zaceliti kakršnekoli boleče in strašljive izkušnje smrti in umiranja, ki sem jih kadarkoli izkusil jaz ali moji predniki, v kateremkoli času, prostoru oziroma realnosti. Prosim pomagaj mi resnično dojeti resnično naravo smrti, na ljubeč, igriv in lahkoten način. Prosim pomagaj popolnoma vsakemu delu mene na vseh nivojih videti in začutiti, da sem vedno in povsod povezan s tabo. Prosim, pomagaj tudi mojim prednikom narediti enako. V najvišje dobro vseh vpletenih. Lahkotno in radostno. Hvala. "