Ko gremo s katerokoli tehniko vase, še posebej pa z dihalnimi in meditacijo, so ena izmed stvari, ki se pogosto pojavi misli, občutki in ideje, da to ni mogoče, da se to ne da, da itak ne pomaga in da je vse skupaj brez veze.
Sama sem tukaj zaznala predvsem dve energiji. Prva je tista energija lažne pomoči, ki predstavlja tisto energijo, ko imamo zlomljenega pol telesa in krvavimo iz notranjih organov, pa nam nekdo reče, saj bo boljše. Ali ko smo popolnoma utrujeni in nezadovoljni ter brez življenjske energije, pa si prižgemo televizijo, Netflix, Kindle in enostavno odplavamo v svet, kjer je vse lepo, naše telo pa dobi lažen občutek zadovoljstva. Sem sodi seveda tudi hitra prehrana, vse odvisnosti, tudi nekatera zdravila. In pa seveda, zelo veliko duhovnih tehnik, ki nas popeljejo do točke, da je še znosno in dobro, vendar lahko bežimo pred ključnimi čustvi in bolečino v nedogled. Tako da tudi tukaj se trudim, da tudi tele vaje in tale program ne bi padel v to kategorijo, kajti sama znam kar dobro plavati v tem svetu. Če ne bi, se seveda tudi ne bi pripeljala tako daleč, da sedaj pišem tole in se ukvarjam z resničnimi ranami v telesu. Kakorkoli, sama vidim velik del teh duhovnih tehnik kot obliž na rano, ki nam lahko v nekem trenutku pomaga preživeti, vendar po drugi strani nas ne sme zaslepiti, ko potrebujemo resnično zdravljenje. Spet z obliži ni nič narobe, tako je pa tudi s temi meditacijami. Prepričana sem, da vas lahko podprejo, vendar naj vas ne zavedejo, da potem ne greste v telo, ne čutite, ne dihate, ne vadite čuječnosti ali katerekoli druge oblike meditacije. Ja, gre za molitve in vzorce, ki nas lahko popeljejo bližje k Izvoru, potem pa bo izvor vsakemu izmed vas pokazal, kaj so tista čustva, vzorci, stavki, besede, ki jih potrebujete izpustiti in zaceliti in napolniti z brezpogojno ljubeznijo. Tako da tukaj je moja molitev, prošnja Izvoru!
Vsak izmed vas pa lahko uporabi to, ali pa si jo prilagodi po svoje, odvisno, kaj v tem trenutku želi in potrebuje.
Prošnja za zdravljenje
Bog, pomagaj meni in vsem, ki bodo kadarkoli to brali, poslušali, raziskovali, da to ne postane še eden izmed sistemov lažne svetlobe. Da to postane pot, ki nas popelje v globine našega telesa in duše, vendar to naredi na čim bolj lahkoten in nežen način; in seveda v obliki in intenziteti kot je v najvišje dobro vsakega izmed nas. Pomagaj nam, da na nežen način zacelimo vse, še tiste najgloblje rane našega telesa in naše duše ter pridemo do resničnega utelešenja naše duše in naših potencialov, darov, talentov. Pokaži nam, kako se popolnoma zaceliti, da lahko ljubezen, radost in življenjska energija prosto tečejo skozi naše telo ter se radostno in igrivo izražajo v vsem, kar smo in kar počnemo. Hvala. Hvala. Hvala.
Druga oblika odpora, ki sem jo srečala, pa se nanaša na našega notranjega otroka, psihologi bi rekli naučeno nemoč, torej na vsa razočaranja, podrte sanje, neuspehe, ki smo jih mi, in naš notranji otrok doživeli skozi svoja življenja. To lahko recimo pomeni, da vedno, ko smo šli v trgovino in hoteli čokolado, so nam starši rekli, da ne, ker nimamo denarja. In to se zaklene v naš živčni sistem in se aktivira recimo vedno, ko smo v stiku s čokolado ali z denarjem in se posledično, ali ne trudimo več, ali začnemo verjeti, da nam čokolada ni več dobra (recimo tista temna, ta zdrava 😊), ne vprašamo za povišico, ne menjamo službe in vsakič, ko pride do nas kakšen dober program za delo s financami, rečemo, eh to je kar nekaj, za mene ne bo držalo.
Ali pa recimo imamo nekaj zelo bolečih izkušenj v partnerstvu ali zmenkarijah in potem imamo nešteto razlogov, da ne bi poskusili ponovno, saj je naš notranji otrok prepričan, da bo tudi naslednjič šlo vse narobe. In karkoli je takšnega, da se izogibate, predstavljajte si, da bi to naredili ponovno in videli boste, kaj mislim s tem … In vsak od nas je verjetno preizkusil že kar nekaj neuspešnih načinov, ali pa nismo vztrajali v njih dovolj časa, da bi delovali, in naš notranji otrok enostavno ne verjame, da bo tokrat kaj drugače. Ter nas želi zaščiti pred razočaranjem. Dejansko sta naš notranji otrok in naš ego izrazito prepletena in včasih celo predstavljata isto energijo in oba nas poskušata zaščititi pred bolečino razočaranja, spomin na katero je še zelo živ, globoko nekje v našem živčnem sistemu.
Posledično je ključno konstantno delati s temi deli, tako v obliki odpuščanja kot konstantnega pogovora in tudi povezovanja teh delov z našim višjih jazom, dušo, božanskimi starši. Temu lahko v psihoterapiji rečemo tudi Notranji družinski sistem ali delo z deli, katerem bom še zelo veliko govorila.
Drugi, podoben sistem, ki ga sama prav tako ogromno uporabljam, pa predstavlja sistem Johna Newton Health Beyond Belief. Tisti, ki razumete angleško, vam resnično priporočam, da se morda udeležite ene izmed njegovih delavnic, so enkrat mesečno tudi brezplačno preko spleta. Kakorkoli, njegov sistem temelji na tem, da začutimo občutke vezane na neko situacijo, ki nas bremeni, začutimo to v telesu in skozi telo, potem pa, v tolikšni meri kot zmoremo začutimo, kje je točka nastanka te bolečine, prepričanja, vzorca; damo temu delu nas možnost, da se izrazi oziroma ubesedi tisto, kar takrat ni mogel, in nato zelo počasi dihamo v telo. Pred ali po tem pa prosimo še izvorno energijo, da nam pomaga, da spustimo vse v povezavi s tem skozi vse
generacije in vse realnosti ter vsi odpustimo sebi in drug drugemu. Čeprav se zdaj sliši precej kompleksno, je v praksi neverjetno preprosto in tekom celotne knjige, sama velik del časa uporabljam ravno to njegovo tehniko. V primeru dela z njim v živo, pa je on tisti, ki prevzame molitev. Seveda je tukaj še kar nekaj dodatkov, ampak to je osnovna, neverjetno učinkovita ideja.
V bistvu sta obe tehniki, kljub različnih izvorom, zelo podobni. Ampak vrnimo se k našemu notranjemu otroku. Seveda tudi tokrat za vse vaje velja, da jih delajte postopoma in v tolikšni meri kot jih začutite.
VAJA NOTRANJI OTROK 1:
Poskusimo ga začutiti. Poskusimo ga začutiti v telesu. Kako se počuti? Še posebej, ko pomislimo, da nam tudi tokrat ne bo uspelo, karkoli si že želimo in hočemo doseči s temi vajami. Kje v telesu to čutimo? Nam želi kaj povedati? Ima morda za nas kakšen spomin? Kakšen občutek?
Počasi dihamo v ta del telesa. V ta občutja. V te spomine. NE GREMO VANJE, ZGOLJ ZAZNAMO JIH IN JIM DOVOLIMO, DA SO.
Prosimo Boga, Izvor, vesolje, da nam pomaga, da odpustimo sebi in vsem vpletenim, za vse, kar se je dogajalo v tej situaciji. Ter tudi, da vsi drugi odpustijo nam. Enako naj velja za vse naše prednike, skozi vse realnosti, čase in prostore, seveda v najvišje dobro vseh vpletenih. Prosim. Hvala. Prosim. Hvala.
Dihajmo še naprej.
V kolikor karkoli začutimo, dovolimo, da se ti deli nas sprostijo, odidejo, da se neizraženo izrazi, vendar se hkrati vedno znova vračamo k miru znotraj nas. In k dihanju.
VAJA 2: HOOPONOPONO NOTRANJI OTROK
Oprosti za vsakič, ko si ostal sam in nemočen. Ljubim te …
Oprosti za vsakič, ko se nisi počutil ljubljenega.
Oprosti za vsakič, ko ti ni uspelo in nisi dobil tistega, kar si potreboval.
Oprosti za vsakič, ko si dobil tisto, česar nisi potreboval.
Oprosti za vsakič, ko tvoje potrebe, želje, … niso bile uresničene.
Oprosti za vsakič, ko si bil sam v svoji žalosti in strahu, nemočen in osamljen.
Oprosti za vsakič, ko nisi bil viden.
Oprosti za vsakič, ko nisi bil slišan.
Oprosti za vsakič, ko si bil prezrt in ko nisi bil pomemben.
Oprosti za vsakič, ko ti nisem dovolil/a biti to, kar si in ko sem se trudil/a te spremeniti, prilagoditi, spraviti v neke čudne okvirje. Oprosti za to!
Oprosti za vsakič, ko si mogel sedeti mirno v šoli in se učiti, namesto da bi se zunaj igral ali počel tisto kar si želiš ter se učil skozi radost, gib, naravo, igro.
Oprosti za vsakič, ko si bil utišan zaradi česarkoli.
Oprosti za vsakič, ko je bilo mnenje drugih bolj pomembno kot tvoje.
Oprosti za vsakič, ko ti nisem dovolil/a risati, peti, plesati se izraziti, skakati, noreti, …
Oprosti za vsakič, ko si moral biti normalen, karkoli že ta čudna beseda pomeni.
Oprosti za vsakič, ko tvoja čustva niso bila pomembna ali ti ni bilo dovoljeno, da čutiš, da jočeš, se izraziš, noriš. Oprosti za vsakič, ko smo te utišali.
Oprosti za vsakič, ko ti ni bilo dovoljeno se izražati, slikati, risati, peti, plesati, se radostiti in častiti življenje, in oprosti za vsakič, ko je kdorkoli na tem svetu, za karkoli si ustvaril, vključno z mano, rekel, da nekaj ni dovolj dobro, lepo, čarobno ali kakorkoli v skladu z idejo, kaj bi naj bila umetnost, izražanje, ustvarjanje.
Oprosti za vsakič, ko nismo znali videti tvoje lepote.
Oprosti za vsakič, ko si nismo vzeli časa zate in za igro in za zabavo in za glasbo in za ples in za radost in za čaščenje življenja.
Oprosti za vsakič, ko smo te poskušali dati v kakršnekoli okvirje.
Oprosti za vsakič, ko smo te sodili, ko smo ti govorili, kaj moraš in česa ne smeš brez da bi te dejansko slišali in videli.
Oprosti za vsakič, ko so katerekoli institucije preglasile glas tvoje duše.
Oprosti. Oprosti. Oprosti
Žal mi je. Žal nam je.
Prosim, odpusti mi. Prosim, odpusti nam.
Ljubim, ljubim, ljubim te … Ljubim, ljubim, ljubim te … Ljubim, ljubim, ljubim te … Ljubimo, ljubimo, ljubimo te … Ljubimo, ljubimo, ljubimo te … Ljubimo, ljubimo, ljubimo te … Ljubim, ljubim, ljubim te … Ljubim, ljubim, ljubim te …
Ljubim, ljubim, ljubim te … Ljubim, ljubim, ljubim te …
Comments