Portali ljubezni, zavesti, sočutja, zdravljenja
in upanja
ŽAL MI JE!
Žal mi je, ker te ne morem slišati.
Žal mi je, ker sva stoletja in tisočletja in galaksije narazen.
Zgolj ... Žal mi je.
Tudi to je ok.
Hvala, ker si.
Ljubim te.
LJUBLJENJE
Nikoli nisem govorila o tej žalosti in bolečini.
O žalosti, ko opazujem, kaj smo ustvarili iz seksa.
Koliko manipulacij za nekaj in z nečim, kar temelji na pristnosti in ljubezni. Kar je najbolj sveto in najbolj božansko.
Deli mene se še vedno trudijo dojeti vso to obratno logiko negacije. Ves ta absurd sveta, v katerim živimo. Kjer nič ni tako, kot dejansko je.
Nikoli nisem govorila o žalosti, ko čutim vso svojo in tvojo bolečino in žalost in jezo in strah.
Ves ta strah.
Pred dotikom.
Pred resničnim dotikom.
Pred resnično bližino.
Bolečino mask in ločitev.
Bolečino izgube povezanosti.
Zavito v borbo jeze in strahu.
V igranje moči in nemoči.
Ko želim samo sedeti s tabo v tišini.
Ko besede ne pomenijo nič.
V tem trenutku.
Ko se želim dotakniti vsake brazgotine življenja,
brez da se je dejansko dotaknem.
Vem, da dotik sproža čudno kombinacijo užitka in bolečine.
Sproža spomine.
Takšne in drugačne.
Želim se dotakniti vsake rane narejene tvojemu telesu. In duši.
Brez da se je dejansko dotaknem.
Samo dovolim ji, da je tam.
S pozornostjo, nežnostjo in ljubeznijo.
Z ljubeznijo. Z vso ljubeznijo, ki jo premorem.
Ne želim je spremeniti.
Ne želim je odstaniti.
Niti se je dejansko dotakniti.
Samo dovolim ji, da je tam.
Dovolim ljubezni, da se rana v njeni svetlobi sama očisti.
Dovolim, da je videno vse, kar je bilo,
preden je rana sploh nastala.
Dovolim vsemu človeškemu in vsemu božanskemu, da samo je.
Dovolim vsakemu občutku, da je sprejet.
Brez sodb.
Nežno. Potrpežljivo.
In dovolim ljubljenju,
da se zgodi.
In da vsak trenutek življenja postane ples ljubezni.
In ljubljenje.
UTRINEK
Boli. Tako prekleto boli.
Pa vendarle zdravi. Osvobaja. Se rojeva.
Nova ljubezen. Onkraj vsega poznanega.
Onkraj vsega do sedaj čutenega. Onkraj vsake navezanosti.
Onkraj iger. Idej. Prepričanj.
Božanska mati. Daj mi moč. Vodi me. Ljubi me.
Božanski oče. Zaščiti me.
Nekje za pogoriščem se rojeva nova zora.
POZABA
Pozaba ...
Pozdravljena sladkoba pozabe.
Pozdravljena grenkoba pozabe.
Pozdravljeno rojstvo in pozdravljena smrt.
Nič ni lepše kot se potopiti vate.
In nič ni bolj strašljivo.
Tako zelo si želimo pozabe, da izpere vse naše rane in bolečine.
Tako zelo se bojimo pozabe, da izpere vse naše radosti in veselja.
Večni konci in začetki v iskanju vsega že izživetega in vsega neizživetega.
Konstanten cikel ponovitev.
Z vsemi željami in strahovi.
In strah pred svobodo.
In želja po njej.
In vsa mogoča jeza in krivda zaradi tega.
Večni odhodi in prihodi.
Ki nikoli niso večni, le njihovo ponavljanje je.
In ni.
Obstaja pa občutek večnosti.
Radost in bolečina večnosti.
Večno življenje in večna smrt.
Ki ju lahko združi in loči le ljubezen.
Spominjanje boli.
In osvobaja.
Kot rojstvo.
Pa vendarle, ni druge poti.
Kajti edino, kar boli bolj.
Je pozaba.
Tista pozaba, ki pravzaprav ni pozaba.
Kajti občutek ostane.
Občutek praznine in nečesa, kar manjka.
Nečesa neizživetega.
Nečesa nevidenega.
Nečesa potlačenega.
Smrt osvobaja.
Nobene ločnice med smrtjo in rojstvom ni.
Vendar le,
ko sta ljubezen in življenje enkrat izživeta.
Do takrat pa nas bolečine, strahovi, sanje in želje kot duhovi strašijo ter nam šepetajo ...
Nikjer ni miru ...
In iščejo način, da bi tudi oni bili videni in sprejeti.
V ljubezni.
OBRAZI LJUBEZNI
Obrazi ljubezni so …
V vsakem izmed nas.
V najboljšem prijatelju in v največjem sovražniku.
V kamnu, ki ga srečamo na poti.
V psu, ki nas nestrpno čaka, da se vrnemo domov.
V roži, ki cveti, četudi jo vedno znova pozabimo zaliti.
V otroku, ki šele začenja svojo pot.
V mami, ki zaskrbljeno zre vanj in ve, da bo prišel trenutek, ko bo njeno delo končano.
V očetu, ki ne ve, kako ga zaščititi pred svetom. In pred sabo.
V dekletu, ki čaka na svojega dragega in ve, da ne bo nikoli prišel.
V fantu, ki se bori, da bi pobegnil pred bedo tega sveta.
V ljubimcih, ki iščeta daljno izgubljeni gral in si želita samo trenutek, ko čutita ljubezen.
V množicah. V samoti. V bojih in v begih. V plesu in v igri.
V obrazih življenja in v obrazih smrti.
V cerkvi, v trgovini in v bordelu.
V bolečini in v radosti. V smehu in v joku.
V igri med včeraj, danes in jutri.
V tem trenutku.
V vsem kar je in kar ni.
Vse je samo obraz ljubezni.
Jaz sem obraz ljubezni. Ti si obraz ljubezni.
Vsak od nas je obraz ljubezni.
OTROK STARŠEM
Prosim, dajte malo manj skrbet.
Zase in zame.
Vse se bo izšlo.
Jaz sem čisto zadovoljen v svojem malem svetu.
Četudi me boli bolečina in strah celega sveta.
Res je, da jo čutim.
In res je, da vas rabim.
Pa vendarle, ne čisto tako, kot mislite.
Rabim vašo ljubezen.
Do mene, do sebe in med vama.
Za vse ostalo mi je, dokler imam zrak in hrano in toplo posteljo precej vseeno.
Ne vem, če vesta, ampak ko sta srečna vidva, sem srečen tudi jaz.
Ko vidva živita, svoje življenje, ga lahko živim tudi jaz.
Ko vidva ljubita sebe in drug drugega, sem ljubljen tudi jaz.
Ko se znata vidva postavit zase, se znam tudi jaz.
Ko vidva spoštujeta druge, jih tudi jaz.
Tako enostavno je to.
In tako malo potrebujem za srečo.
In potem mi je popolnoma vseeno, če se namesto z Applom igram s kamenji.
Potem namreč ne rabim bežati in se boriti, ampak lahko samo sem.
In lahko z veseljem delam.
In ustvarjam.
In se igram odrasle …